Aljaž Šešo a.k.a Spanky
Kljub trdno zakoreninjenemu slovenskemu poreklu, ga mnogi ne opredelijo kot takšnnega. Je posebne sorte človek, saj ni ne moškega ne ženskega spola, vendar je Apache. V glavi ima možgančke, ki ne delujejo kot normalni možgani, saj so le ti na počitnicah 333 dni v letu. Večino svojega prostega časa preživi z igranjem 'brutalnih' video igric, kadar pa ne sedi za računalnikom pa se ga najverjetneje da najti v lokalni gostilni. Redni gost (vstavi poljubno multinacionalko). Fant, ki je tako hardcore, da joka med romantičnimi filmi #trueGangstaShit. Živi v svojem svetu, v bistvu, če smo natančni, živi pri starših. Je neustrašen študent, ki zmeraj plačuje za 'rekreativne dodatke', tudi če so mu podarjeni preko 'družbenih običajev pitja in prehranjevanja'. Pravi poštenjak! To je človek, ki hodi po svetu in išče svojo sorodno dušo, do takrat pa ma dve zdravi roki (Lefty & Righty with Spanky the Almighty). Navdušenec nad znanstveno fantastiko, stand-up komedijo in poezijo – področja, ki jih tudi v svojih 'delih' združuje v eno. Ko smo ga vprašali zakaj piše pesmi, je rekel, da zato, ker ima čas. Vedno si vzame veliko časa preden odgovori na kakšno vprašanje. Zelo rad ogovarja druge in se često trudi nepravilno uporabljati slovnico, samo zato, da razjezi kakšnega slavista.
Foto: Gregor Salobir
Anka Vidmar
Anka Vidmar je divja gozdna vila s Pohorja, ki prebiva v Mariboru. Na svet gleda z racionalnega vidika, v katerem se skrivajo tihi podtoni čutnosti. Elemente prvinskosti išče v orientalskem plesu in jazz petju, vse skupaj pa najraje zlije v sočna slam besedila, ki kritizirajo tako malomeščanko oholost kot vaški strah, ponos in zaprtost. Z ironijo in sarkazmom želi zadeti v srž ideje o poeziji, ki zadane. V jedru latentna romantičarka, slaba v pisanju ljubezenskih pesmi, a dobra v uživanju na potovanju in srečevanju različnih ljudi ter poslušanju njihovih zgodb. Prepričana, da je ustvarjanje najboljši psihoterapevt, življenje pa najboljši učitelj.
Foto: Gregor Salobir
Barbara Tadina
naBrita
energičnA
razigRana
Brihtna
odločnA
oRanžna
ljubeznivA
Trmasta
srčnA
Divja
navIhana
iskreNa
Angažirana.
Foto: Nik Skerbiš
Kristian Koželj
Piše, igra in poje, ker je umetnost edina smiselna in legitimna človeška dejavnost, edini strasten poljub večnosti v profanem času.
Po poklicu prenašalec tujih besed, v prostem času bruha in ojačuje svoje lastne. Občasni dušebrižnik, čeprav vedno redkeje.
Po političnem prepričanju batiskaf, po religioznem pa rilčkar.
Kadar ga prime, da bi se žrl zaradi problemov sveta, se spomni, da mu zanje dol visi.
Razen takrat, ko mu ne.
Najljubša žival: pižmovka.
Foto: Nik Skerbiš
Mišel Ristov
Še en zemljan, ki se je zaradi ljubezni do literature znašel med to sijajno druščino. Dejansko prihaja iz 12 različnih krajev Butalije, saj se je preselil tolikokrat, da so njegovi zvezki s poezijo našli že vsaj ducat novih lastnikov, zato se ga nikoli ne vpraša »od kod si« ampak »od kdaj si tukaj«. Zaljubljen v nastopanje na odru, najbolj v momente, ko ima pod njim dejansko občinstvo. Bojda tudi raper. Občasno tudi rimoklepač iz glave, saj mu je improvizacijski stil izražanja od nekdaj domač. Grozen pozer in potencialni kandidat za nagrado najbolj nefotogeničnega pesnika (za življenjsko delo). Pobudnik slama na Ptuju. (Še) neobjavljeni pisatelj. Mladinski delavec. Socialni delavec. Organizator dogodkov. Jedi master. X-Wing pilot. Večni nostalgik, ki je pustil srce v obdobju pop-kulture 90-ih let prejšnjega stoletja.
Foto: Igor Pečoler
Mojca Zupančič
Foto: Gregor Salobir
Nina Medved
Morda pa bodo kdaj posneli film, v katerem bo montaža, kako po kakšni monumentalni pariški knjižnici Nina nabira bukve za diplomsko nalogo na temo slama. Pa obvezen elegični moment, ko hodi sama, ponoči, po dežju, po tlakovanih ulicah, z željo, da bi ona tudi slamala. Ko smo vadili za nastope, je prinesla pesem o epohalnem pospravljanju sobe. Tisočletje skrbno izgubljenih spominov, ki hočeš nočeš mora iz omar. In naenkrat je bila majhna deklica z velikimi očmi, ki se sooča s preobiljem sveta. Ne vem več, ali je to še realnost, ali je že film, a Nina Medved je študirala književnost in francoščino in piše pesmi. Besedilo: Gregor Lozar
Foto: Gregor Salobir
Pavla Zabret
Pavlo bomo imenovali človek. Torej ni pomembno koliko let ima, prav tako ni pomembna prisotnost ali odsotnost mahajoče okončine med nogami tega človeka.
On je popolnoma nedefiniran in neopredeljen v lastnem telesu, deloma bitju. To niso edine nejasnosti v njegovem bistvu; ne ve kaj bi rad. Čeprav si je izmislil želje, ki so dandanes smatrane kot krvavo pomembne teze za prihodnost tega bitja. Piše, ker misli, da ga bo to vodilo iz meglene gužve nejasnosti v njegovem življenju. Njegove pesmi izražajo notranjost tega človeka in ravno v tem trenutku se sprašue zakaj potrebujete teh sto besed, ki naj bi ga opisovale? Ni mu jasno zakaj na smučarskih skokih ni dovolj le skok s smučmi?
To ga spet spusti nazaj v zmedo neizrečenih želja in obrabljenih fraz. Ne boste izvedeli kakšna občutja ga ob tem preplavljajo. Nerad izraža svoja čustva, z velikim veseljem pa pljuva po ljudeh in človeštvu. Sebe ne izvzema.
Foto: Pest besed
Pino Pograjc
Pino Pograjc je 19-letni zmeden osebek, ki svoje nasičene misli lahko zbere le ob dveh zjutraj s cigareto v gobcu. Iztisne jih pa lahko le v pisni obliki. Prijatelji ga opisujejo kot 'človeka – pisano z malim č', 'včasih prijetnega' in 'buzeranta svetovnih proporcij'. Njegove pomanjkljivosti so neprisotnost odgovornosti, bolestna samoanaliza in neizkušenost na področju sproščene komunikacije. S poezijo se ukvarja približno eno leto, kar ga je tudi prepričalo v študij slovenistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Upa, da bo študij doživljal drugače, kot mu ga predstavlja vso slovensko prebivalstvo (razen profesorjev slovenščine). Prihaja iz Kamnika, kar ne pojasni povsem ničesar. Njegovo trenutno najljubše literarno delo je avtobiografija La Toye Lopez.
Foto: Pest besed
Tine Brglez
"Do zdaj je pesmi pisal na papirnate brisače v srednješolskih klopeh, oktobra lani pa je brisače zamenjal za učne liste laboratorijskih vaj pri komunikacijskih sistemih. Trudi se, da bi bile njegove pesmi vsaj za molekulo endorfina zanimivejše od predmetnika na faksu. Navdih išče tudi s taborniki v naravi, kjer med pisanjem gricka kobilice. Ko si želi harmonij, boža bele in črne tipke ali z računalnikom ustvarja zvoke, ki verjetno po mišljenju njegovih staršev imitirajo seks mikrovalovke in metlice za stepanje. En njegov verz na dan, odžene zdravnika proč."
Foto: Gregor Salobir
Tomaž Lovrenko
Tomaž Lovrenko je ime. Skrivnosten in skrit pred socialnimi mediji kot nindža. 22 let je časovno obdobje tega bitja na Zemlji. Te dimenzije – telo, so le lupina. Rojstni kraj - Ptuj le koordinate na zemljevidu. Najraje piše poezijo, posluša osupljivo glasbo, gleda izvrstne filme, serije... rad športa, igra raznorazne igre... ;) Razmišlja (včasih preveč, včasih premalo), ljubi, zavrača, želi, hoče, dvomi, praznuje, obžaluje, uživa in trpi podobno, kot vse kreature. Pisati je začel že pri 13-ih, vendar je med potjo velikokrat omagal in zapadel v dalj časa trajajoče premore. Najraje se igra z zvenom ali pomenom besed, rima, podaja svoje poglede in ideje v metaforah. Inspiracija je življenje (izkušnje) in svet.
Foto: Udarno in ekspresivno
Vid Topolovec
Vid Topolovec izmenično ali v paketu poljubne velikosti žre, pije, iztreblja, kadi, kašlja, hoče, nastavlja, odpira, čaka, drgne, spušča, prosi, vtika, popravlja, boža, neguje, zaliva, liže, goni, divjá, pleza, daje, hvali, vzdihuje, kara, zanika, obsoja, obžaluje, preseneča, verjame, trdi, strmi, teži, izumlja, predeluje, postaja, odbija in privlači, lépi in trga, straši, zadržuje, krade, laže, grize, koplje, leti, vstaja, kvari, zapira, nosi, navdušuje, sooča, spominja, brenka, mijavka, stoka, piska, srka, smrka, suče, ropoče, kuri, pase, vijuga, nerga, žvižga, pleše, poka, potiska, osvobaja, vadi, razgalja, tolmači, čemi, bruha, kotali, skače, meče, jezi, žge, beži, tava, brklja, lenari, rima, škrta, tuli in bluzi.
Foto: Pest besed