JAZ, DEKONSTRUIRANO
Platon je že na začetku zgodbe, ki si jo filozofija govori o sebi (o svoji samorefleksiji), govoril o tem kako odsev obkrožajo številne napetosti in zapleti. Pojem Jaza, sebstva, identitete se je najprej pojavil v filozofiji in nato z razvojem drugih ved tudi v psihologiji in sociologiji. Kljub številnim poskusom oblikovanja jasnih definicj se Jaz še vedno skriva. Doživljanje Jaza kot kontinuirano in enotno entiteto je le iluzija. Naš mnogoteri Jaz je vselej se spreminjajoča konstrukcija odnosov in interakcij, omejen a v iskanu občutka svobode. Jaz nisem samo to, Ti nisi samo tisto, Sva kompleksni konstrukciji z množico stanji Jaza, katerega vidiki in stanja so si pogosto nasprotujoči. Na našo predstavo o tem kdo smo fundamentalno vpliva kako nas vidijo drugi ter kako vidimo sami sebe v odnosu z drugimi. V DVORANI OGLEDAL VIDIMO SVOJ JAZ, KI SE ODSEVA IN LOMI V MNOŽICI LJUDI, KI NAS OBKROŽAJO. Identificiranje preko zrcaljenja/odsevanja in integracija naše potrebe po drugih in poskušanja razumevanja sveta, nas spremlja že od malih nog, ko mati preko zrcaljenja dojenčkovih čustev, potrjuje, da ga VIDI in razume njegove občutke. Tako pričnemo sebe doživljati preko oči drugih. Našo predstavo o sebi v veliki meri oblikuje občinsto, sprememba občinsta spremeni Jaz.
Jaz je zapleten in večplasten, vselej spreminjajoča se mešanica misli in izkušenj, ki v interkacijah konstano soustvarja tako sebe kot drugega spet in spet. Jaz nam odsevajo drugi, kar pa ni “resnična reprezentacija tega kaj in kdo smo, niti kdaj in kdo so oni. Je le konstrukcija filtrirana preko Jaza osebe s katero interaktiramo. Istočasno moj Jaz soustvarja njgov, kot tudi njego mojega. Sveta ne doživljamo objektivno temveč skozi lastno interperetacijo občutkov, ki je bila oblikovana glede na naše socio-kulturno okolje in osebno zgodovino.
V psihologiji je Jaz celota posameznika, sestavljena iz vseh različnih lasnosti (zavestnih in nezavednih) dušesnih in telesnih. V sociologiji se Jaz navezuje na družbeno predstavo. V filozofiji pa gre za obojestransko razmerje, ki sestoji tako iz vztrajnega identificiranja s samim sabo ter hkrati iz vztrajnega iskanja istih bistvenih karakteristih v drugih.
Svoj Jaz torej nenehno identificiramo in potrjujemo preko zrcaljenja samih sebe ter preko zrcaljenja drugih. V odsevih iščemo potrditev svoje identitete. Ogledalo in njegove spremljajoče ideje o odsevu predstavljajo ključen aspekt samorefleksije zahodne filozofije. Sicer pa ogledala ne počnejo tega, kar smo se naučili misliti, da počnejo. Niso orodja zasebnega, neposrednega in jasnega samodostopa do svobodnega in samostoječega jaza,temveč kompleksni družbeno oblikovani objekti, katerih uporaba je povsem socialna. Preko izkušanja odsevanja v ogledalu dostopamo do posrednih, zelo poseženih in dvoumnih jazov, ki so znani samo z drugimi.
Ogledalo istočasno odseva (in s tem določa) kaj je (za nas) materialno resnično glede na naša telesa in vedenja kot objekta, a hkrati ne zmore odsevati našega pravega Jaza – našega subjekta.
Ogledalo tako odseva Jaz, ki je in ni v celoti Jaz. Drugi so vedno implicirani tako v moji zrcaljeni podobi kot tudi v mojih načinih interpretiranja. Ogledalo je razkrilo Jaz kot objekt za druge v družbenem kontekstu. Rezultat česar je bila želja po samonadzoru, da tako drugi ne bi bili podvrženi našemu nediscipliniranemu in morda neznanemu Jazu.
O NIKI TOMAŽIČ
Nika Tomažič (1995) je diplomirana vizualna umetnica, ki živi in deluje v Ljubljani. Dodiplomski študij je zaključila na AVA Akademiji za vizualne umetnosti. V ustvarjanju jo privlačijo nasprotja in dvojnost, katerih pole hkrati kontrastira in zrcali. Tovrstna bipolarnost je prisotna tako znotraj samih konceptov kot tudi na širšem nivoju delitve njene produkcije, ki se v grobem lahko deli na “resno”, “globoko” umetnost, preko katere skuša osmisliti svet ter na na videz “neumno”, “smešno”, “površinsko” umetnost, preko katere se opominja, da sebe, umetnosti in sveta ne jemlje preveč resno. Navdih pogosto črpa iz računalniške znanosti, naravoslovnih ved in elektrotehnike na eni strani ter iz filozofije, magije, humorja, interneta in cenenosti na drugi. Ne omejuje se na določene medije, so ji pa najbližji novi mediji, intermedia ter film in video. Razstavljala je na več skupinskih razstavah po Sloveniji, njeni filmi pa so bili predvajani tudi v tujini.
![[Razstava] Nika Tomažič: Jaz, dekonstruirano](https://images.squarespace-cdn.com/content/v1/567b5644d8af10f8898f2da5/85596aa4-426a-4b95-8c5a-f0b91a52c7ee/mkc_nika_tomazic__plakat_a3_t.jpg)
