Elena Prendžova / Елена Пренџова

foto: Nina Medved

foto: Nina Medved

Elena Prendžova / Елена Пренџова

Elena Prendžova (Skopje, 1985) je magistrica filoloških ved ter profesorica angleškega jezika in književnosti. Je članica Društva makedonskih pisateljev. Objavila je devet zbirk poezije in uredila Antologijo mlade makedonske avantgardne poezije (2012) ter Antologijo sodobnih makedonskih pesnic (2016). Njene pesmi so del več antologij in so bile prevedene v albanski, bolgarski, poljski, srbski, ruski, slovenski in ukrajinski jezik. Pogosto gostuje na mednarodnih pesniških festivalih in slamih. Prejela je več nagrad za pisanje, med drugim nagrado Beli mugri (Bele zarje) za najboljšo zbirko mladega avtorja (2011), nagrado za najboljšo pesnico mednarodnega srečanja v organizaciji Knjižnega kluba Brčko (2012) in naziv makedonske prvakinje v slamu (2016), ki ji je omogočil, da je Makedonijo zastopala na evropskem prvenstvu v Leuvnu. Poleg tega pripravlja delavnice slam poezije in kreativnega pisanja, organizira pesniške dogodke. Njeno pisanje zaznamuje močen feministični angažma.

V Mariboru je decembra 2019 gostovala na kratki rezidenci, ki jo je omogočila podpora mobilnostnega programa iPortunus ter slovenski partnerji: Pesniško društvo Slam zverine, MKC Maribor – MKC Črka, Narodni dom Maribor – Vetrinjski dvor, KID Kibla.

Prevod pesmi iz makedonščine v angleščino: Elena Prendžova
Prevod pesmi iz angleščine v slovenščino: Nina Medved


Feminizem

ni me bilo tisti dan, ko so me linčali
pustila sem na cedilu sebe in njih
pustila sem smrt na cedilu
nihče me ne želi pogledati
psica
nisem pustila, da bi izvršili kazen

zdaj tavam po svoje
se iščem
v gneči v moji notranjosti
sem živa
tudi po razglasitvi moje smrti
boleča tema
z vidika družbe
je smrt le popisan list papirja
založen v kleteh arhivov
davčno regulirana priložnost
za dokazovanje nepismenosti v brezposelnosti
duše, ki bodo živele, dokler solze povzročajo bolečino
umrli bomo
dokler bodo ljudje, ki se bodo spominjali
ljudje prenehajo obstajati, ko drugi pozabijo
le težnost se bo spomnila našega obstoja
ki ga bremeni teža
naših korakov po Zemlji
najbolj zaželjena oseba
je oseba, ki je GSO
dovolj sterilna, da ne more roditi
dovolj plodna
da financira neuspešne zunajtelesne oploditve
to so moderni časi
eksperimenti so zapustili laboratorije
vse se zgodi na ulicah
tako resničnostni šovi kot posnetki s terena
tako domači prepiri
kot nepravilno parkirani avtomobili
tako otroci brez staršev
kot otroci s starši
tako pogrešani otroci kot najdeni starši
tako potepuški psi kot ljubljenčki
asfalt jih zabetonira tja
jim prepreči, da bi se dotaknili
teže svojih korakov na Zemlji 

feminizem ni hoja s težkim korakom
feminizem je hoja brez koraka 

Pusta dežela

Zgradila bom kliniko
za odvajanje od čustev. 

Kraj, kjer bodo ozdravili
zasvojence z ljubeznijo. 

Uporabljali najnovejše metode
za čustveno sterilizacijo. 

Občutljivost na dotik
bo postala alergijsko stanje. 

Vodilnim znanstvenikom bom omogočila študijski dopust,
da jim bom preprečila razvoj cepiva proti novi alergiji. 

To bo začetek eksperimentiranja
z novimi kemičnimi substancami. 

To bo podlaga za novo hipijevsko komuno –
sterilno. 

Pusta dežela

Draga Woolf

Draga Woolf,

kako ti gre?
Se obračaš v svojem grobu?
Čutiš težo feminizma, ki bremeni tvoj nagrobnik? 

Draga Woolf,

celo stoletje so bile pogreznjene v spanec,
da Trnuljčice v mojem času blodijo skozi resničnost kot zombiji
in na konicah prstov kot balerine odplešejo mimo feminizma in pravic žensk. 

Draga Woolf,

v mojem času ženske menjajo očetov priimek za moževega –
in nisem prepričana, ali je zavračanje priimka tistega, ki te je hranil 25 let,
dejanje nasprotovanja in upora,
ali pa je prevzetje priimka nekoga, ki ga poznaš zgolj pol leta, dejanje iz čiste ljubezni?! 

Draga Woolf,

v mojem času ženske menijo, da ni feminizem nič drugega kot reakcija žensk, ki imajo težave z moškimi –
pa imamo, zares, težave z njimi?!
V resnici imamo težave z ženskami, ki mislijo, da imamo težave z moškimi. 

Draga Woolf,

v mojem času ženske »zaslužijo« »tri gvineje« s tretjerojenim otrokom!

Draga Woolf,

v mojem času ženske niso zadovoljne (samo) s svojo sobo – o ne, ne, ne ...
V mojem času si želijo celo palačo,
ki bi jim jo podarili njihovi ljubi možje kot poročno darilo. 

Draga Woolf,

v mojem času se ženske ločujejo zaradi tašč, ki pričakujejo,
da se bo snaha vedla kot nadomestna mati njihovim sinovom! 

Draga Woolf,

v mojem času ženske mislijo, da so univerze valilnice bodočih možev!

Draga Woolf,

v mojem času ženske mislijo, da je univerzitetna diploma poporočni dodatek,
ki ga bodo kot snahe podarile tašči, da se bo lažje postavljala! 

Draga Woolf,

v mojem času so matere samohranilke še zmeraj žrtve, ne odločitev!

Draga Woolf,

v mojem času je vojna legalizirana in splav kriminaliziran!

Draga Woolf,

se obračaš v svojem grobu?
Čutiš težo feminizma, ki bremeni tvoj nagrobnik? 

Draga Lady Macbeth,
(katere imena nismo nikoli izvedeli)

rdeči madež ne more kar izginiti,
Pojavi se in izgine vsak mesec, za mesecem;
Vsak mesec, za mesecem; vsak mesec, za mesecem ... 

Draga prijateljica,

dva priimka, ki ju nosiš, ne pomenita, da si opolnomočena, pomeni, da si poročena –
Čestitke! Poročena! Hura!
V teh časih je veliko lažje vpisati študij kot se poročiti. 

Toda draga prijateljica,

jaz sem se ločila.
Vse je v redu ... Si bila vsaj enkrat v življenju poročena ... 

Draga Woolf,

se še obračaš v svojem grobu?
Še čutiš težo feminizma, ki bremeni tvoj nagrobnik? 

Tako mi je žal, draga Woolf,

seznam je neskončen, a me preganja čas ...

Za zmeraj,
Prendžova

Ko imaš čas,
da premlevaš
življenje,
imaš najmanj časa,
da ga živiš.
 

Za babico

po smrti moje babice
se je stanovanje začelo krušiti 

na severu je neskočno mrzlo
lipa smrdi po plinu
voda rumeni
strop se je znižal
preproge plesnijo
stolom so ostale le njihove noge
zrak je nasičen s kislim
poletje je poletje le na tapetah 

po smrti moje babice
smo tudi mi razpadli 

mama kuha le eno vrsto juhe
in edine domače pite ki jih še dobimo so od tete Vaske
v naši družini je salep zmeraj čez rok uporabe
ne dodajamo enakih začimb pri obrokih 

ne pomakam piškotov v tuje kave
ne spim v različnih posteljah
na različne noči
v vazi ni več španskega bezga
televizije ne prižigam
pozabim kdaj so na vrsti večerna poročila na radiu
in ves čas vstavljam napačne ključe v domačo ključavnico 

to je zato ker imajo tudi predmeti dušo
in ljudje izgubijo svojo ko izgubijo ljubljenega