Galerija Media Nox od 6. do 26. novembra vabi na intermedijsko razstavo ‘Kambrijski vmesniki’ lanskega glavnega nagrajenca za študentski intermedijski projekt festivala MFRU - Mateja Mihevca in Farah Sare Kurnik aka T'Soni.
Intermedijska razstava lanskega glavnega nagrajenca za študentski intermedijski projekt festivala MFRU Mateja Mihevca in Farah Sare Kurnik aka Liare T’Soni z naslovom ‘Kambrijski vmesniki’ eksperimentira s spekulativnim oblikovanjem prototipnih uporabniških vmesnikov, realiziranih s spojem 3D natisnjenih ohišij in animacije…
Uradna otvoritev bo v soboto, 6. novembra ob 18. uri v Galeriji Media Nox, razstava pa bo na ogled do 26. 11. 2021.
Kurator in avtor besedila: Maks Valenčič
O UMETNIKIH
Matej Mihevc (1995) je podiplomski študent smeri Video in novi mediji na ALUO. V svojem delu se na različne načine ukvarja z vplivom novih tehnologij na kulturno produkcijo. V preteklosti je sodeloval v številnih oblikovalskih projektih, v zadnjem času pa goji tudi zanimanje za različne industrijske procese in umetne materiale (3D tisk, oblikovanje plastike itd.) ter za strojno učenje in umetno inteligenco. Oktobra 2020 je na Mednarodnem festivalu računalniške umetnosti (MFRU) v Mariboru prejel glavno študentsko nagrado za svoje delo Latent space walk. Že peto leto na Radiu Študent vodi avtorsko oddajo Modem v kateri raziskuje internetno glasbeno podtalje.
Farah Sara Kurnik aka Liara T’Soni (2000) je ljubljanska vizualna umetnica, ki ustvarja na področju grafičnega oblikovanja in videa. Trenutno študira na Naravoslovnotehniški fakulteti, smer grafična in medijska tehnika. Oblikovala je že mnogo grafičnih podob aktualnih tako slovenskih, kot tudi tujih glasbenikov, glasbenih dogodkov in razstav, znotraj katerih pogosto prevzame tudi vlogo VJ-ke. Med drugim jo zanima eksperimentiranje z medijem digitalnega kolaža, v katerem gradi razne artefakte spekulativnih realnosti. Njeni interesi pa se razširjajo tudi na področja industrijskega oblikovanja in novih tehnologij, ki brišejo meje med umetnim in organskim ter vplivajo na pojmovanje človeškega. Sodelovala je na 34. grafičnem bienalu Iskra Delta (2021).
KURATOR O RAZSTAVI
Velika oksigenacija omogoči vznik večceličnih organizmov oziroma kompleksnih oblik življenja. Internet naredi iz informacije estetski dogodek, pri čemer ta s svetlobno hitrostjo potuje po medmrežju, povzroča množenje vmesnikov in posledično vstopnih točk v novo realnost.
Morda se najbolj bizaren element, povezan z vznikom interneta, kiberkulturo in proliferacijo novih tehnologij, tiče ravno njihove množičnosti, nepreglednosti in bizarnosti, ki se morajo kot ekološke niše najprej prilagoditi na informacijsko krajino in diseminirati lastni potencial in stanje – verzijo prihodnosti.
A ti futuristični zastavki se nikakor ne ujemajo s trenutnim mankom slednje. Ideja (ali mit) razvoja je še tu, a deluje mnogo bolj utilitaristično in racionalno. Namesto morja potencialov in nedorečenih možnosti se srečujemo z vedno bolj determinističnimi prijemi in prevlado neumne tehnologije. Verjetno res drži, da so ideje anarhokapitalistične prihodnosti mnoštva kriptovalut, kolapsa nacionalnih držav in radikalno decentraliziranega UTD-ja bile nadomeščene z bojaznijo o tehnofevdalizmu in novih oblikah gospostva.
To nas privede do tehnike fiktivljanja (angl. fictioning) in dela Mateja Mihevca in Liare T'Soni. S tehničnega vidika se je vsekakor vredno zazreti v prelom tisočletja in preverjati možnosti implementacije različnih tehnologij: pametnih asistentov, hologramov, kompleksnih vmesnikov, psevdo- (ali meta) jazov itn. Šele od pred kratkim, denimo zaradi razvoja jezikovnega modela GPT-3, si znamo predstavljati potencialno učinkovitost tovrstnega sodelovanja, a v imaginariju devetdesetih let prejšnjega stoletja in na začetku novega tisočletja podjetja s tem niso imela težav. Tedaj ni bila ključnega pomena tehnična izvedljivost, temveč vzdušje (angl. mood) in nova afektivna krajina, katere imaginarij in percepcijo so krojili znanstvena fantastika, milenijski hrošč in temačni zvoki novega začetka – nove tehnološke faze človeštva.
Poleg ekspanzivnejšega razumevanja človeka je ključno vlogo odigral prav novi občutek prihodnosti, novi mit, ki se je tokrat pojavil izza zaslona ter v trenutku spremenil naša pričakovanja in napovedi. A morda je prišel, podobno kot revolucionarna teorija (prepozno oziroma v tem primeru) prezgodaj in se ravno zato ni vkodiral v kolektivno zavest, v nizkodimenzionalni reprezentacijski prostor treniranega samokodirnika, ki bi iz vhodnih informacij končno naredil vibe – torej novi fenomenološki horizont, kjer je proliferacija identitet in prostetično avgmentiranje ter preizkušanje novih prostorov (novih vmesnikov, ki bodo na novo izumili bistvo človeka), končno mogoče in sprejemljivo. Slednji človeka, če se tu dokončno navežem na delo Mihevca in T'Soni, ne le kibernetično preobrazijo, temveč vanj vdahnejo novo krajino, ga na nov način vržejo v svet.
Povedano drugače: če te do kosti ne prestraši, da *sploh* obstajajo objekti, potem nisi razumel_a ničesar. Pri kambrijski eksploziji vmesnikov zato ni osrednjega pomena funkcionalnost, temveč anticipacija prihodnosti, ki na podlagi samouresničujoče se prerokbe čaka na lastno uresničitev. Vmesniki Mihevca in T'Soni delujejo na ravni atmosfer, fikcijskih krajin, ki transformirajo naše afektivno doživljanje sveta, kurirajo naša občutenja in poskušajo v nas vzbuditi novi senzorični aparat. Ne toliko novih čutil, kolikor zmožnost nove zaznave, novega vkodiranja relacij med vhodnimi informacijami, ki na način informacijske kompresije generirajo svet, ki je bil pozabljen, čeprav kratek čas resničen in kmalu spet realen (ne pozabimo na resonanco med internetom 1.0 in 3.0 ter postopno smrtjo Facebook ere). Kar nam torej najbolj manjka, na ravni želje, je ravno vznik nove prihodnosti; prihodnosti, ki bo delovala kot markovska odeja pred nevarnostjo kapitalističnega realizma, cinizma in normi sveta nasploh. Ali si res upaš stopiti v stik z vmesnikom?
