Literatura pobratenih mest: Dejan Aleksić

V letu 2020 Kraljevo in Maribor obeležujeta 50. obletnico prijateljstva. Načrtovali smo gostovanje literatov iz pobratenega Kraljeva, ki je žal odpadlo. Predstavljamo pa objave prevodov poezije in odlomkov iz proznih del literatov iz Kraljeva Dejana Aleksića, Miloša Milišića, Alena Bešića in Živorada Nedeljkovića. Izbore iz njihovih del so prevedli Jurij Hudolin, Ivan Dobnik in Željko Perović.

Projekt Literatura pobratenih mest je skupni projekt Mariborske knjižnice in Mladinskega kulturnega centra Maribor, ki je bil zasnovan leta 2017. Osnovna zamisel projekta je, da vsako leto v Maribor pripeljemo manjšo literarno delegacijo uveljavljenih književnikov in književnic iz izbranega pobratenega mesta ter v pobratenem mestu najdemo ustrezne partnerje, ki bodo organizirali in izvedli gostovanje izbranih treh uveljavljenih mariborskih literarnih ustvarjalcev.

Prevodi so nastali v okviru spletnih predfestivalsih dogodkov festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru 2020.

foto: osebni arhiv avtorja

foto: osebni arhiv avtorja

Dejan Aleksić (1972) je pesnik, dramatik in pisec knjižnih del za otroke in mladino. Objavil je deset pesniških zbirk, zbirko dramskih besedil in več kot dvajset knjižnih del za otroke in madino. Je dvakratni prejemnik nagrade ,,Politikin zabavnik“ in ,,Neven“ , prejemnik nagrade ,,Zlatno Gašino pero“, nagrade Radia Beograd, nagrada sejma knjig v Beogradu, ,,Rade Obrenović“, nagrade ,,Plavi čuperak« in mednarodne nagrade ,,Mali princ“.

Prevod pesmi: Ivan Dobnik


Kako to povedati

Elegija o lubenicah

Od nekdaj veš, da so svetišča,
v katera se vstopa z nožem po sladko
srce mraka. Tolikšna očitnost
lahko zaslepi. O tem razmišljaš,
ko z balkona v brezno pljuvaš
drobne črne menihe pešk. 

Očitnost spušča težke zavese
tudi na pogled pred teboj, na lomljive
sence daljnih planin, ki se plazijo proti jugu.
Še dlje, za njimi, ležijo po poljih
lubenice, kot glave padlih
po bitki. Vendar je tvoja bitka 

šele na pomolu. Kajti, glej, vojske
očitno dvigajo znamenja okoli
visokih ognjev avgusta. O tem
razmišljaš, obhajan s sladkim
srcem mraka, o zdravilnosti privida.
Rezilo se spet bliža.
Temna so območja tvoje žeje – 

tam počivajo vedenja o tem,
kaj sanjajo zelene glave na lubeničnem polju,
pod mesečino, oprijemajoč se močneje
korenin kot zgodovine.

 

Obča mesta

                                                Svet traja ker pomeni.
                                                                        Ivan V. Lalić

Dan se je pričel s spopadom vrabcev za drobtinico.
Odkrivaš prastaro znanega, vendar ne prej,
preden v izbrani pozabi ne srečaš sebe.
Kakor lišaj črepinjo, mokro in rdečo,
kakor gobavost obraščajo pomeni tvojo vero. 

To bo ista smer in korak in dlan, ki preti.
In misel o tem bo lomljivega rodu,
kajti lepo je v prividu miriti trdnosti.
Kot kadar se preprosto gre mimo pekarne,
skozi vonj kruha, ki v zanesljivost stopa, 

zarisuje meje za besede divje in puhle.
Odkrivaš, da so slutnje prološke,
in da resničnost lahno izgublja, kakor izdatke
pri tarči tesnobe in kljuna. Ubožno sključen,
tam, kjer cvilijo prepišna rebra smisla, 

te objokuje lastni govor. Toda testo diši
in nočna ulica je pod javnim nebom vzšla.
In misel o tem, skozi dodatke leksikalne mreže,
pripelje do molka blagoslov občih mest
kot trepet krila v krušni del sveta.

Zajtrk na terasi 

Zajtrk je najboljši, če ga razumemo
kot mejo med dvema kraljestvoma. Zaokrožen
z vonji bele kave , sen bledi in vse globlje
tonejo nejasni obrazi. Mogoče zazehati in potem

 s pogledom preleteti ulico preden
ostrina zareže rženo štruco.
Imperiji okužijo vse, kar dosežejo.
Recimo budnost; od tod naprej – je vse njeno; 

od masla na mizi do parfumerije
za prvim vogalom. In naprej. Na tem seznamu
je tudi poštar, ki ga spremlja lajež sredi despotije
in branjevec, ki popeva. Privid je po meri, 

rešen presežkov samovoljne vere. Zato
ni boljše priče od privida,
golega slepila; kot lok, ki se upogiba,
da bi izpolnil idejo kroga v strogem 

ravnočrtnem gibanju puščice. Spodaj,
na ulici,  jutro že polzi v ljudi,
in listi kot neodposlane epistole
zarotniško nihajo svoj zeleni hlad. 

Morali bi pohiteti s prehranjevanjem,
se spustiti dol, k svoji tarči,
podobno nečemu davno sproženim;
ali, še prej, navdihnjen z zmago, 

ki jo v nas gradijo prividi,
z roko odgnati oso,
medtem ko brezsramno hitra – kot barbari,
nasede na svetišču iz marmelade.

 

Da bi napisal dober verz …

… Se moraš najprej izmakniti jeziku,
Ki te žene gol kot sveča
Zahtevajoč, da bi bil njen stenj. 

Geografije bežanja se učiš od peska,
Ki je starost dočakal v peščeni uri,
Tisočkrat obrnjeni na glavo.
Toda jezik je ti ves čas za petami.
Slišiš, kako ti postavlja vislice,
Si izmišljuje krokarja, zakon in boben
Ter drugi scenografski material. 

In zatem, če te ne zadenejo kuga in objestnost,
Naletiš na temno globoko vodo,
Kjer te že čaka tvoj obraz z očmi,
Polnim rib, ki požirajo zvezde.
Ampak ti veš, da so obrazi samo svetloba v mesu.
Umakneš se sumnjičav, ko ti reče:
Zapleši, zaigraj z menoj,
In tisti pesek posuješ po njem. 

Nazadnje na praznem trgu srečaš ljubljeno žensko,
Ki je hkrati srečna in žalostna.
Srečna, če ji neka izginula kultura
Izdela glavnik iz ribjega skeleta.
Žalostna, ko te je jezik vrgel v temnico
Na kamen, posoljen s solzami in hladen,
Da zboliš zaradi hladu, strahotno zboliš. 

Zato k tebi stoletja prihajajo pobožne babice,
Bolj stare kot sol, starejše od suma,
Da prižigajo sveče in te zdravijo z redkimi rastlinami,
Ki so jim pred tem v nočeh pele,
Da bi sploh lahko pognale.

 

Dnevi učenja v samoti 

Moje prepričanje, da poezija niso besede,
Marveč odsotnost tistega, o čemer pričajo,
Je dobilo potrditev prav nedavno,
Nekega septembrskega popoldneva,
Ko so dišale pečene paprike
Po dvoriščih na obrobju mesta. 

Slišal sem lajež in videl, kako se
Na vrveh v prazne objeme
Povezujejo rokavi mokrih srajc.
Bila so znamenja igre in življenja za živimi
Mejami in lahkotnega razumevanja lepote po vrtovih.
Samo ljudi ni bilo, kakor da v odmaknjenih
Poletnih kuhinjah gospodarijo dobrodušni
Duhovi jeseni, od katere vzdihov
Pada po zemlji orehovo listje. 

Tako, sem razumel, prihaja poezija –
Z vonjem po pečenih paprikah
In mrtvim orehovim listjem, in slavi
Zemljo, poseljeno z odsotnimi ljudmi. 

Kaj sem mogel drugega kot da grem naprej
Po ulici, za ciljem, ki se ga danes ne spominjam.
Kot se ne spominjam niti pesmi,
Napisane tistega popoldneva, medtem ko je imela mati
Za štedilnikom opravka s pripravo ozimnice
In me je klicala iz sobe
Ne večje od orehove lupine.

 

Literarni večer v provinci

Po literarnem večeru se pogovarjamo
Ob vinu v zadimljeni krčmi,
Okrašeni z jelenjimi rogovi. 

Pozno je, a zunaj zarotniško
Pada sneg in ne bo poti nazaj.
Dežela je ugasnila svoja znamenja
In tli samo še ta prostor.
Z drugimi besedami, sami si moramo
Izmisliti vrline in skladnost
Kot na začetku vsake mitologije. 

Kar nas veže na stari svet so
Steklene oči divjačine po zidovih
In ubožni muzikant, ki kinka v kotu.
Sanja o interesih svojega malega boga,
Zaklenjenem v rdečem mehu harmonike.
In tiho diha, skoraj obredno,
Kot da v njem gori tanka sveča,
Katere plamenček živi od istega diha,
S katerim pleše na robu ugašanja. 

Glavobolna natakarica piha v kozarce
In jim vrača duh devištva.
Utrujena je od naših krivoverstev in besed,
Obliznjenih s plameni vinskih grmad. 

Nazadnje lahko vržemo kocke,
Saj je dežela ostala gola kot zimsko svitanje. 

In v zimskem svitanju se bomo vrnili
V svoje ohlajene sobe s potko
Med svetišči, postavljenih
V slavo dimu in samote.