Alja Pušič

Alja Pušič, rojena leta 2003, je študentka prvega letnika Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. V tretjem letniku na II. gimnaziji Maribor se je priključila literarni delavnici pod mentorstvom pesnice Nine Medved. V letu 2021 je bila finalistka Male Veronike, osvojila je natečaj Naj pesem založbe Beletrina in natečaj Ali govoriš emojščino?, kjer je bila tudi naslednje leto med finalisti. Prav tako je bila v letu 2022 finalistka Župančičeve frulice in Pesniške olimpijade. Njena poezija je objavljena v gimnazijskih zbornikih Skozi parket bodo zrasle cvetlice in Zakoni sipanja, pri slednjem je sodelovala kot sourednica, s pesmimi objavljenimi v zbornikih pa je osvojila prvo in tretje mesto na šolskem Prešernovem natečaju. Objavljala je še v literarnih zbornikih Rukopisi, Liter jezika, Literarna krpanka in bila gostja oddaje Kulturomat (Radio Prvi). Ujamete jo lahko na literarnih nastopih ali v tandemu z Gašperjem Drevom, s katerim sta uglasbila njuno avtorsko poezijo. Njena želja je povedati nekaj resničnega – v poeziji s prepletom osebne izkušnje, zakamuflirane v simboliko narave, odnosa do prostora in vsakdanjega.

Praga

kljub po cimetu dišečim ulicam

se tramvaji v Pragi ne ustavljajo nikomur,

le rahlo upočasnijo, ko peljejo mimo znaka:

pozor, ljubezeN

***

Miklavžu Komelju

Prišla si izza vrat in pričakovala sem te na točno tej višini –

ker si se pustila krhati, sem vedela, kje lahko vidim skozi.

Pogosto sem zdrobljena in ne vem, s katerim kosom naj odgovarjam,

zato molčim in trkam na živce, preverjam reflekse,

ko me predolgo nič ne razburi.

V mehkih oblačilih se ne znam povsem izgubiti, vadim.

Takšna sem – tudi kot prah se ne znam povsem izgubiti.

Makove zveri

Polje makovih cvetov v vetru,

v vetru in v tebi.

Skupaj ustvarjata zračne valove,

ki jih pritalno pošiljata skozi.

Stebla sinhrono klonijo

in se klanjajo agresivni osvežitvi

na sicer zbiti, prežgani

zemlji zapuščene domačije.

Ta pravi, da veter vedno prinaša spremembe ‒

takšne, kot si jih narava želi.

Ljudje se od strahu poskrijemo v hiše,

prikaže se moč narave, ki je sicer potlačena:

potlačena, posekana, izsušena, zagrajena.

Ampak za razliko od ljudi je pri njej tako,

da ji moči nihče ne zmore vzeti.

Človeku pristrižeš peruti

in se šibkejši pobere,

naravi odvzameš hektare,

pa ostane – najmočnejša.

Zaradi valovanja površja se zdi,

da se pod rastlinjem podijo

divje zveri s skrivnostno krvavimi gobci.

Jaz vem, da je tako,

ker ena teh majhnih

skrivnosti med makom sem jaz.

Sobotne ribe

Vsako soboto smo jedli ribe, čeprav jih nihče ne mara.

Doma so si v misli vkovali, kako so ribe zdrave za človeka.

Očitno jih je zdravo tudi sveže uloviti in jih mlatiti ob skalo.

Že iz grla vlečem ribje kosti – ostre sulice maščevanja.

Drugi pri mizi se davijo subtilneje.

Med dvema borbama za zrak si predstavljam,

kako špičaste ribje kosti zamenjujejo moje –

postajam močnejša, požiram dalje.

Zaradi velike vneme se ostalim zatakne, kolnejo čez te hudičeve živali

in s pogledom gor prosijo lestenec nad mizo ali koga, da ostanejo pri življenju.

Morda vidijo v lestencu podobe sobotnih rib, ki smo jih jedli, dokler niso izginile.

Ne vem! Predam se.

Mejnih prizorov sobotnih kosil nikdar ne ovekovečimo s fotografijo.

Vsakič, ko se roka oprime telefona, se razpira na pol, že čutim plavuti.

Ribja ostrina daje ljudem pogum.

Brusim prav vse kosti, še tiste, ki jih nihče ne vidi.

To ni svet, ki mu pripadam.

Pognala se bom v zrak in poletela –

med ljudi, ki ne vedo zame in nestrpno pričakujejo, da pridem.

Odhajam po novo bolečino, ta tukaj me dela človeka.

Riba bom, v globokem morju,

da z nogami ne bom segla do tal in puščala sledi.

Zdaj jih jem samo še jaz,

ker so zdrave

in jaz nisem.

Veneče ptice

pogrešam

ptice na drevesih

ki so lačne in se lovijo

pred šolo

ko smo morali znati stati v vrsti

čisto tiho

se poravnavati

dotikati z rameni

čeprav se nismo marali

in bili zlobni do sebe

tako da smo bili zlobni do drugih

zdaj ne več

zdaj smo zlobni tako

da smo preveč prijazni

da občudujemo ptice v pretepih

ali vrstah

ki jih poravnavajo nagonsko

ne da bi se lahko marale

večer je

in krošnje so polne ptic

ki venijo in padajo z dreves

na jug

tudi sama sem se

selila južno

kjer ni nič drugače

nič

le jaz

ki pogrešam

ptice