Tanja Špes

Tanja Špes (1992) je po poklicu psihologinja, ki se izobražuje za psihoterapevtko, najraje pa je pravzaprav pisateljica. Zelo uživa v potovanjih po svetu in med besedami. Njene kratke zgodbe so bile objavljene v različnih revijah, med drugim Sodobnosti in Spirali, in v antologiji sodobne slovenske kratke pripovedi mladih avtoric in avtorjev Polževi razmisleki (Layerjeva hiša, 2023), ki je dobila naslov po njeni zgodbi. Letos je pri Cankarjevi založbi izšla njena prva zbirka kratkih zgodb Nedaleč stran (2023).

Gospodinja

(iz zbirke Nedaleč stran)

V sobi ni bilo vroče, bilo je soparno. Vročina je bila znosna, sopara pač ne. Ventilator na stropu se je neutrudno vrtel in prispeval svoj glas k zboru zvokov iz televizorja, ki je metal medlo svetlobo in verjetno ne bi žarel svetleje, tudi če bi mu kdo posvečal več pozornosti. Dora se je nemirno premetavala v postelji, pri čemer jo je oviral napet trebuh. Vse odkar je izvedela, da v svojem telesu ne živi več sama, je nekaj v njej umrlo in vse težje je našla voljo, da se premakne.

»Res ne razumem, kaj te tako skrbi. Ti si pametna, jaz sem pameten, tudi otrok bo pameten,« ji je Trivan prigovarjal z optimizmom in nasmehom.

Ko se ni odzvala, je zaigrano sumničavo dodal: »Razen, če ni moj?«

Utrujal jo je. Tako zelo jo je utrujal. S svojimi zgrešenimi sklepi, neprestanim govoričenjem, svojo bližino. Mislil je, da je pameten, ker so tako pokazali testi inteligentnosti pri razvrščanju v razrede. Ni pa pomislil, da je pripadal rasi, spolu in ekonomskemu razredu, za katere je bil test ustvarjen. Dora se je zavedala, da se o pristranosti testa ne bi spraševala, če bi bil tudi njej pisan na kožo, vendar pa se je test dalo prelisičiti in vedela je, da ni edina, ki ji je to uspelo. Ali ne kaže tudi to na določene sposobnosti, ki jih test ni meril?

Aktovko je odložil na mizo v predsobi, si z eno roko hrupno natakal konjak, z drugo pa rahljal kravato in odpenjal vrhnje gumbe na beli srajci.

»Se je Methia danes oglasila?« je vprašal z vedrim glasom.

Ja, Methia se je danes oglasila, oprala mi je lase, zamenjala rjuhe in me do orgazma spravila hitreje kot ti. »Ja, kosilo je v pečici, srajce so obešene v garderobi.«

»Kakšen luksuz je imeti gospodinjo!« so odmevale njegove besede, medtem ko je hodil iz spalnice do kopalnice in se preoblačil v trenirko.

»Jap!« se je strinjala. Seveda je krasno imeti gospodinjo, ki ti med preoblačenjem postelje zleze vanjo, kadarkoli si to zaželiš, skuha, pospravi, skratka opravi vse, česar ti ne. Krasno je biti v elitnem razredu, ki si lahko vse to privošči.

Stopil je k njej in jo pobožal po trebuhu. »Krasna družinica bomo!« ji je veselo zašepetal, medtem ko je poljubljal njena lica.

Vedela je, da ji nikoli ne bo oprostil, če bosta morala po nekaj letih šolanja svojega otroka, ki se na testu ne bo dovolj dobro odrezal, oddati na otok. Spraševala se je, koliko še manjka do popolne nadvlade elitnega razreda in po katerih kriterijih se bodo nazadnje obrnili drug proti drugemu. Spomnila se je sestre, kako si je smrkavi nos brisala v rokave sive šolske uniforme, medtem ko je vstopala na vlak, ki je potnike vozil samo v eno smer. Njen pogled jo je po vseh teh letih občasno še vedno moril v sanjah.

Nočne more so bile Dorin izgovor, da sta s Trivanom spala v ločenih sobah. To mu je mimogrede navrgla, medtem ko je neko jutro brskala po tablici, on pa je bral dnevni časopis.

»Si prepričana? Res bi bil rad ob tebi …« ji je ugovarjal med poljubljanjem njenih prstov, ona pa ga je, ne da bi se zmenila za njegovo naklonjenost, prekinila še s predlogom, da bi morala najeti gospodinjo.

»V redu, bom uredil,« ji je prijazno zagotovil, medtem ko je z očmi odsotno preletaval zlovešče naslove. Ideja se mu je zdela tuja, ne glede na to, da so jo prakticirale mnoge bodoče družine.

Nedolgo zatem jo je pripeljal v stanovanje. »To je Methia, najina gospodinja,« je rekel previdno, kot bi ga bilo strah, kako se bo Dora odzvala. Pozneje se ji je opravičil, ker je ni vključil v proces odločanja. »Zelo malo jih je bilo na izbiro, zgleda, da je povpraševanja po njih vse več,« se je branil.

»Ne, saj mi je kar všeč,« mu je zatrdila Dora brez vsakršne grenkobe v glasu.

Ker je bilo res. Methia ji je bila všeč. Bila je visoka in vitka, imela je polne ličnice, polne ustnice, pravilne zobe, dolge rjave lase, spete v kot slap padajoč čop, in temne oči. Njena koža je bila napeta in gladka, imela je prijeten nasmeh in pomirjajoč glas. Lepo je dišala.

»Če bo storila kar koli, kar ti ne bo všeč, jo bova menjala,« ji je zaklical iz kuhinje. Slišala je, kako se je zamašek piva odbil od pulta na tla. Vedela je, da se ni sklonil. Se bo Methia jutri.

»Prav,« je odsotno zamrmrala, čeprav se je odločila, da ne bo tvegala zamenjave. Strah jo je bilo, da bi naslednja gospodinja nosila obraz njene sestre.

Počasi in robotsko se je pomaknila k oknu, da je lahko opazovala mesto pod sabo, kjer sta se počasi vlekla megla in promet. Vse skupaj jo je spominjalo na sivo sluz. Skušala se je spomniti sveta, kakršen je bil nekoč. Vseh pisanih odtenkov, v katere se je barvala narava, preden so jo ljudje oropali vseh barv.

»Kako si pa ti zadovoljen z njo?« je vprašala po nekaj trenutkih tišine.

»Meni je pomembno samo, da se ti dobro počutiš,« ji je zamrmral na uho, obenem pa upal, da ne bo nikoli ugotovila, da gospodinje ni pripeljal z otoka, temveč z ulice, kjer jo je našel po neki divji zabavi. Ni se še želel ukvarjati s tem, kako se je bo znebil, ko bo otrok enkrat rojen, ampak morda bo Dora tudi pri vzgoji potrebovala par dodatnih rok.

Odkašljal se je. »Samo še malo … samo da otrok malce zrase in bova spet sama. Mislim – brez gospodinje.«

Dora je še vedno gledala ven, v dan, ki je ugašal, da Trivan ne bi videl prezira, ki ji je vel z obraza. Nobenega otroka ne bo. Odločila se je, da ga ne bo rodila. Ne v ta svet. Pa tudi gospodinjo bo obdržala. Samo še malo in bosta sami.